Ključna beseda: človeška narava

»V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo, ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje so, ne pred čim bežijo, Arne Lygre v drami Izginem mapira pokrajino sočutja.«

»Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki.«

»Deluje namreč skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni.«

»Ali pač? Morda pa tudi mi, tako kot Jaz, nevede drsimo v globoko blato, iz katerega se ne bomo več mogli izvleči.«

»Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart.«

»To praznino sem se odločil zapolniti s pisanjem, da bi lažje pregnal zle slutnje in bolje premislil vse skupaj.«

»Prisili nas, da si zamislimo nekaj, česar v običajnih okoliščinah nismo vajeni: da smo neločljivo povezani z drugimi, ki jih moramo upoštevati, ko sprejemamo osebne odločitve. Med epidemijo smo enovit organizem. Med epidemijo spet postanemo skupnost.«

»Človeku se kar zvrti v glavi od tega pogubnega zaporedja vzrokov in posledic.«

»Lahko si dopovedujemo, da je covid-19 le osamljen primer, nesreča ali šiba božja, lahko vpijemo, da so za vse krivi oni. Kakor hočemo. Ali pa se potrudimo in v epidemiji najdemo kakšen smisel, poskušamo bolje izkoristiti ta čas in ga posvetimo razmišljanju, ki ga v običajnih okoliščinah nismo vajeni: kako smo se znašli tukaj in kako bomo šli naprej.«

»To ni nekaj samoumevnega. Večina ljudi se rodi, živi in umre, ne da bi za rep ulovila lastne misli.«

»Gesta milosti, ki jo android izkaže Deckardu, v tem prizoru deluje kot vrhunec človeškosti, obenem pa vsebuje božanski moment.«

»Za milost potrebuješ asimetrijo, odpuščanje pa poteka med enakimi.«